Tón je zvočni pojav, ki nastane ob pravilnem in periodičnem nihanju prožne snovi - strune, kože ali opne, lesene ali kovinske plošče ali zračnega stebra.

Klaviatura.JPG

Z nihanjem oblikuje sinusno krivuljo, tak ton oblikujejo glasbene vilice. Je osnovno glasbeno sredstvo. Spekter tona je črtast z eno sinusno sestavino.

Tone označujemo z imeni po sistemu črk (C, D, E, F, G, A, H, C, ...) ali s solmizacijskimi zlogi (Do, Re, Mi, Fa, So(l), La, Ti (Si), Do, Re, ...). Vsak ton je definiran z natančno določeno frekvenco (npr. a₁ = 440 Hz). Za oktavo višji ton, a₂, ima dvakrat višjo frekvenco, t.j. 880 Hz. Kadar z igranjem enega tona na nekem instrumentu pomagamo drugemu instrumentu, da izenači frekvenco, t.j., da se uglasi, pomeni da mu dajemo intonacijo.

Vsak ton ima naslednje lastnosti:

• trajanje – lahko zveni dolgo ali pa je kratek (pri notnem zapisu npr. celinka, četrtinka itd.)
• višino (frekvenca nihanja) - lahko je višji ali nižji,
• jakost (amplituda) – lahko je glasnejši ali tišji
• barvo - vsako glasbilo ima posebno zvočno barvo, ki je definirana z alikvotnimi toni.

Glej tudi

• pok
• šum
• zven
• tabela tonskih frekvenc

Zunanje povezave

Akustika

Ton (Musik) | Pitch (music)