Portret je upodobitev določene resnične osebe, ki portretiranca predstavlja kot individualno osebnost, z vsemi osebnimi potezami, ki jih umetnik zaznava in prenaša v upodobitev. Poznamo fotografski, slikarski in kiparski portret.

Klasifikacija portretov pozna več meril, od vsebinskih do formalnih, prevladujoči kriteriji pa so:

• formalni način upodobitve:
  • celopostavni
  • dopasni
  • doprsni portret,

• glede na postavitev portretiranca:
  • profil
  • polprofil in upodobitev en face

• način predstavitve:
  • prikrit
  • preoblečeni portret (ki sta največkrat mitološki in historični portret)

• število oseb:
  • samostojni portret
  • dvojni portret
  • skupinski portret
  • dvakrcuni portret (dvakrat upodobljena ista oseba)

• avtorjevo razmerje do upodobljene snovi :
  • avtoportret (umetnikova samoupodobitev, ki upošteva vse zahteve portreta po individualnosti upodobljenca)
  • avtorski portret (tipizirana ali celo zgolj simbolično pojmovana samoupodobitev umetnika, pogosta predvsem v srednjeveški umetnosti)

• podrejeni portreti:
  • donatorski portret (portret donatorja v podrejeni vlogi glede na osrednji motiv)
  • asistenčni portret (portret donatorja, naročnika ali kake druge osebe kot stranskega lika v okviru osrednjega motiva)
  • dedikacijski portret (portret osebe v dejanju izročanja kodeksa, modela cerkve ipd. vladarju, Kristusu, Mariji ali kateremu od svetnikov).

Termin portret uporabljamo tudi v primerih, kadar umetnik osrednjo pozornost v smislu portretne predstavitve nameni živali (portret živali) ali arhitekturi (portret arhitekture, eksterier, interier). Seveda bi po tem principu lahko govorili tudi o portretu krajine ali tihožitnih predmetov, vendar v teh primerih uporabljamo uveljavljena termina krajina in tihožitje, saj imata obe motivni zvrsti vsaka svoje avtonomno vsebinsko področje, ki se deli na več podvrst.

Razvoj portreta

---

Portret je bil od najstarejših časov ena osrednjih nalog likovne umetnosti in se je dodobra razvil že v starem Egiptu. Kljub prevladujoči idealizaciji in tipizaciji v egipčanski umetnosti najdemo v različnih obdobjih tisočletnega razvoja tudi povsem realistično zasnovane portrete, ki so posebno pogosti v času t. i. amaranske umetnosti, v dobi vladavine faraona Amenofisa IV. (1351 - 1334 pr. n. št.). V grški klasični umetnosti je bil portret še sorazmerno manj pomembna motivna zvrst, nasprotno pa se je v obdobju helenizma naglo uveljavljal (znameniti so zlasti Lizipovi portreti Aleksandra Velikega). V rimski umetnosti je portretu pripadalo pomembno mesto vse od republikanske dobe do propada cesarstva. V primerjavi z grškim portretom je rimski praviloma veliko bolj realističen, čeprav tudi v Rimu ne manjka idealiziranih portretov. Iz antike se je ohranilo veliko spomenikov portretnega kiparstva, medtem ko vemo o slikarskih portretih bistveno manj. Redko izjemo predstavlja skupina poznoantičnih slikanih portretov iz spodnjega Egipta, t. i. fajumskih portretov, ki so s presenetljivim realizmom in dovršenostjo izdelani v tehniki enkavstike.

Poznorimska tradicija idealiziranih portretov teodozijanske dobe je v Bizancu živela naprej v neprekinjenem toku (predvsem v obliki vladarskega in donatorskega portreta), čeprav v izrazu praviloma tipizacija prevladuje nad individualizacijo.

Srednjeveška umetnost Zahodne Evrope je z obujanjem antične tradicije v času karolinške renesanse razvijala vladarski portret, ki je z redkimi izjemami precej tipiziran in ne išče individualnih potez portretiranca.

Do pomembnejšega napredka je prišlo šele v poznem srednjem veku, ko se je pod vplivom humanizma povečalo zanimanje za posameznika.

Od zgodnjega 13. stoletja naprej se v gotskem kiparstvu vse pogosteje pojavljajo portretno obeleženi spomeniki. V 14. stoletju pa se v Franciji s prvimi samostojnimi portreti na tabelnih slikah rodi evropski slikani portret v sodobnem pomenu besede. Najstarejši znani primer je portret francoskega kralja Janeza Dobrega iz časa ok. 1360, delo anonimnega mojstra, ki je danes hranjeno v Louvru.

Renesančna umetnost, v kateri se odraža novo humanistično videnje človeka, predstavlja pravi preporod portreta tako v kiparstvu kot v slikarstvu in pomeni enega od vrhuncev v razvoju te motivne zvrsti. V 15. in 16. stoletju se izoblikujejo vsi pomembnejši tipi portreta tako v formalnem kot v ikonografskem pogledu. Med staronizozemskimi slikarji izstopajo Jan van Eyck, Robert Campin, Rogier van der Weyden, Petrus Christus in Hans Memling, v 16. stoletju pa jim sledijo Anthonis Moor, Joos van Cleve in Jan van Scorel.

V nemških deželah so vodilni predstavniki Albrecht Dürer, Lucas Cranach starejši in Hans Holbein mlajši, med Italijani pa omenimo le velikane, kot so Sandro Botticelli, Piero della Francesca, Leonardo da Vinci, Rafael, Giovanni Bellini, Tizian, Tintoretto in Agnolo Bronzino. S portretom se je ukvarjala tudi večina renesančnih kiparjev; med njimi izstopajo Lorenzo Ghiberti, Donatello in Michelangelo.

Umetnost 17. stoletja je nadaljevala renesančno tradicijo ter bogato razvijala portretno slikarstvo in kiparstvo. Večina baročnih umetnikov se je bolj ali manj intenzivno ukvarjala tudi s portretom, a z vidika umetnostnozgodovinskega razvoja med slikarji izstopajo Rubens, Rembrandt, Anthonis van Dyck... medtem ko med kiparji nedvomno pripada prvo mesto Giovanniju Lorenzu Berniniju.

V 18. stoletju dobi z Joshuom Reynoldsom in Thomasom Gainsboroughom prve pomembne porlretiste tudi angleško slikarstvo, na Francoskem v prvi polovici stoletja še vedno kraljujeta Hyacinthe Rigaud in Nicolas de Largilliere. Med nemškimi slikarji se odlikujejo Anton Rafael Mengs, Johann Heinrich Tischbein (starejši) in Angelika Kauffmann, vendar omenjenih slikarjev ne moremo postavljati v isto vrsto z dvema velikanoma, ki sta ustvarjala v poznem 18. in zgodnjem 19. stoletju.

Po krajši krizi, ki jo je sredi stoletja povzročila iznajdba fotografije, je slikani portret nadaljeval svojo zmagovito pot v obdobju impresionizma (Monet, Renoir in Degas) in še zlasti postimpresionizma (Van Gogh, Gauguin in Cezanne).

Vzporedno z orisanim razvojnim tokom živi portret kot ena osrednjih nalog likovnega ustvarjanja tudi v umetnostno skromnejšem meščanskem slikarstvu bidermajerja in sorodnih smeri. V nasprotju s priljubljenostjo slikanega portreta je portretna plastika v 19. stoletju precej slabše zastopana in edini kipar, ki ga lahko vzporejamo z omenjenimi slikarji, je Auguste Rodin.

Iz časa na prelomu stoletja med portretisti secesijske umetnosti izstopa Gustav Klimt.

Portret je tudi v 20. stoletju ohranil pomembno mesto v likovnem ustvarjanju in dobil izvirni izraz pri ekspresionističnih slikarjih, kot so Egon Schiele, Oskar Kokoschka in Chaim Soutine, izmed pomembnejših mojstrov drugih umetniških-smeri pa omenimo Henrija Matissa, Amedea Modiglianija, Marca Chagalla, Pabla Picassa...

Likovna umetnost

Portrait