Črno morje

Čŕno mórje (rusko Чёрное море, ukrajinsko Чорне море, turško Karadeniz, romunsko Marea Neagră, bolgarsko Черно море) je celinsko morje, ki ga na severu, vzhodu in zahodu omejuje Evropa, na jugu pa Mala Azija. Z Marmarskim morjem in naprej s Sredozemskim morjem ga povezuje vsega 660 m široka bosporska morska ožina. Krimski polotok na severovzhodu zapira velik zaliv, imenovan Azovsko morje, ki ga s Črnim morjem povezuje Kerški preliv.

Ev25334_BlackSea.A2003105.1035.1km.jpg MODIS]]

Črno morje meri od vzhoda proti zahodu 1150 km, od severa proti jugu pa 600 km. Njegova površina je 422.000 km², največja globina pa 2210 m. Kljub pritoku številnih rek, med katerimi so najpomembnejše Donava, Dnjestr, Dnjepr in Don, ki letno prispevajo 320 km³ vode, ima Črno morje negativno vodno bilanco, saj izhlapevanje presega pritok. Zato skozi Bospor letno priteče 200 km³ vode iz Sredozemskega morja.

Države ob Črnem morju so Turčija, Bolgarija, Romunija, Ukrajina, Rusija, Gruzija.

Pomembna mesta ob obali so: Istanbul (tudi Carigrad, nekdaj Konstantinopel in Bizanc), Burgas, Varna, Konstanca, Tulcea, Jalta, Odesa, Sevastopol, Batumi, Trabzon, Samsun in Zonguldak.

Hidrografija

Črno morje je največji anoksični (brez vsebnosti kisika) morski sistem. To je po eni strani posledica njegove velike globine, po drugi strani pa zaradi številnih sladkovodnih pritokov majhne slanosti (18 ‰) in s tem manjše gostote vode na gladini. Mešanje sladke in morske vode je tako omejena na vrhnjo 100-150 m debelo plast. Pod to mejo, imenovano piknoklina, se voda praktično ne meša in se izmenja v povprečju enkrat v tisoč letih. Ker ni znatne izmenjave plinov z vrhnjo plastjo, razkroj organskih snovi v usedlinah porabi ves razpoložljivi kisik. V takšnih anoksičnih pogojih uspevajo nekateri ekstremofilni mikroorganizmi, ki izkoriščajo sulfate (SO₄^2-) za oksidacijo organskih snovi, pri čemer proizvajajo vodikov sulfid (HS) in ogljikov dioksid (CO₂). Ta mešanica plinov je izjemno strupena, za človeka bi bil en poln vdih smrtonosen. Zato je Črno morje edinstven ekosistem, v katerem vse živalstvo in rastlinstvo živi le v vrhnjem, približno 180 m globokem pasu.

Velike količine organskih snovi se usedajo na dno, kjer v sedimentih dosežejo koncentracijo do 20 %. Tovrstni sedimenti so znani kot sapropel.

Črno morje in vesoljni potop

Leta 1997 sta William Ryan in Water Pitman z Univerze Columbia objavila dokaze o tem, da je okoli leta 5600 pr. n. št. prišlo v območju Črnega morja do velike poplave, ko je skozi Bospor vanj vdrla morska voda. V času ledene dobe so Rusijo prekrivali veliki ledeniki, gladina oceanov pa je upadla. Voda, nastala s taljenjem ledenikov, je ustvarila ogromna sladkovodna jezera na območju današnjega Črnega morja in Kaspijskega jezera. Z zmanjševanjem ledenikov se je dotok sladke vode začel zmanjševati, gladini teh jezer pa sta upadli, medtem ko so po drugi strani začele naraščati gladine oceanov. To je okrog leta 5600 pr. n. št. privedlo do tega, da se je Mediteransko morje v Bosporju preliko prek skalnega pragu. Ryan in Pitman opisujeta:

Black-sea-hist.png

»Vsak dan je priteklo deset kubičnih milj (42 km³) vode, dvestokrat več, kot se jo prelije prek Niagarskih slapov ... Razburkan Bosporski kanal je od tolikšnega vodovja grmel cel čas poplave, približno tristo dni.«

Vdor slane vode v zaprto sladkovodno jezero je dvignil njegovo gladino za prek 100 metrov in poplavil 155.000 km² kopnega, s čimer se je Črno morje razširilo proti severu in vzhodu.

Preseljevanje zgodnjih poljedelskih ljudstev je povezano s širjenjem poljedelstva v severni in zahodni Evropi. Poplavljenje Črnomorskega bazena so predlagali tudi kot osnovo za svetopisemsko legendo o vesoljnem potopu. Nasprotniki te teorije prihajajo predvsem iz vrst tistih, ki iščejo natančnejšo povezavo s knjigo Geneze (glej tudi Noetova barka in Ararat), ter tistih, ki iščejo zvezo z vdorom vode v spodnjo dolino rek Evfrat in Tigris v Mezopotamiji, ki je ustvarila Perzijski zaliv.

Morski arheolog Robert Ballard, je potrdil teorijo Ryana in Pitmana s tem, da je ob turški črnomorski obali poiskal nekdanjo obalo z lupinami sladkovodnih polžev, potopljenimi rečnimi dolinami in obdelanimi kosi lesa pod gladino, približno 100 m od obale.

Antično ime Pontus Euxinus so skovali grški morjeplovci zaradi temnejše barve morja v primerjavi s Sredozemskim. Vidljivost v Črnem morju je v povprečju le 5 m, medtem ko je v Sredozemskem morju prek 30 m. Dežela vzhodno od Črnega morja, Colchis (današnja Gruzija) je Grkom pomenila mejo znanega sveta.

Literatura

William Ryan in Walter Pitman, Noetova poplava (Noah's Flood), 1999, ISBN 0684859203

Zunanje povezave

Morja | Geografija Evrope

Gourt Home::Gourt :: Črno morje

Hidrografija

Črno morje in vesoljni potop

Literatura

Zunanje povezave